Ko je Andrej Klančar ob prevzemu podjetja govoril o svoji viziji, ni govoril o velikem podjetju. Govoril je o sanjski ekipi približno desetih ljudi, ki ne bi bili samo številka, ampak bi za podjetje živeli.
Danes je podjetje precej večje.
Od 7 zaposlenih leta 2015 do več kot 40 v letu 2025.
Rast, ki prinese priložnosti – in hkrati velik izziv: kako ob tem ohraniti kulturo, odnose in vrednote, zaradi katerih je podjetje sploh začelo rasti? O tem smo se pogovarjali z direktorjem podjetja Andrejem Klančarjem.
1️⃣ V petih letih se je število zaposlenih več kot podvojilo. Kdaj si prvič začutil, da hitra rast ne prinaša samo priložnosti, ampak tudi tveganje, da se začne kultura podjetja lomiti?
Ukvarjanje s kulturo ekipe se je začelo že prvi dan. Veliko dam na ljudi in na ekipo. Verjamem, da če poskrbimo za svoje ljudi, bodo ljudje poskrbeli za podjetje.
Seveda pa z rastjo pridejo tudi izzivi. Pojavijo se situacije, nad katerimi sem bil kdaj tudi negativno presenečen. Ko pa se pogovarjaš z izkušenimi managerji, ugotoviš, da se podobne stvari dogajajo v določenih fazah rasti skoraj vsakemu podjetju. Ko to ozavestiš, si lahko bolje pripravljen in marsikaj izpelješ drugače.
Po drugi strani pa ti rast daje tudi potrditve, da je kultura res živa. Ko vidiš, kako sodelavci sami prenašajo dobre prakse na nove ljudi, je to res poseben občutek.
Torej – po eni strani postane težje, po drugi strani pa se dobre stvari začnejo množiti s pomočjo ekipe.
2️⃣ Če bi danes začutil, da rast ogroža vrednote ali poslanstvo podjetja – bi bil pripravljen zavestno upočasniti? Zakaj da ali zakaj ne?
Rast je zame smiselna samo, če so naše glavne vrednote res živete. Sama rast nikoli ni bila naš glavni cilj – prej posledica naše kulture.
Zato vsekakor dajemo prednost vrednotam. Je pa res, da nam je rast domača. Ne predstavljam si dneva, ko bi se odločili, da ne bomo več rasli – vprašanje je predvsem, kako rastemo.
3️⃣ Kako v podjetju poskrbite, da novi sodelavci ne spoznajo samo svojega dela, ampak tudi način razmišljanja, odločanja in delovanja podjetja?
Pravijo: ne skrbite, kaj govorite, ker vas verjetno ne slišijo … vedite pa, da vas stalno opazujejo. 😉
Zato se kultura začne kazati že na razgovoru. Slika se sestavlja od prvega stika naprej – ali je to, kar piše, tudi res živeto. Energijo v prostoru vsi zaznamo – ali je dobra in prijetna ali napeta in zategnjena. 🙂
Novi sodelavci hitro dobijo potrditev, da so razvoj, zadovoljstvo in varnost pri nas res žive vrednote. Vidijo, da se veliko govori o razvoju in rasti, da so ljudje nasmejani in zavzeti. Opazijo varnostno opremo, napise, pogovore o varnosti in novitetah.
Komuniciramo na različne načine, predvsem pa se trudimo biti zgled.
4️⃣ Kako se je z rastjo ekipe spremenila vloga ljudi na vodstvenih pozicijah – česa danes ne morete več prepustiti spontanosti, ampak morate graditi zavestno?
Tega je kar precej. 🙂
Na začetku smo vsi počeli skoraj vse. Z rastjo to postane nemogoče in tudi neučinkovito. Vedno bolj prehajaš v planiranje, v razmišljanje o želenih stanjih čez dve ali tri leta in sprejemaš odločitve, ki imajo dolgoročne posledice.
Na začetku si hiter in kreativen. Hitro začneš in tudi hitro opustiš smer, če vidiš, da ni prava. Danes bistveno več merimo. Kot pravijo – kar ne meriš, očitno ni pomembno. 🙂
Prispodoba z morja mi je tu blizu: če pluješ med Kornati, ne potrebuješ veliko načrtovanja. Imaš veliko lepih zalivov, hitro se lahko vrneš v varno luko, ne potrebuješ velike posadke.
Ko pa se odpraviš čez ocean, potrebuješ bistveno več priprav. Pričakuješ večje izzive, nevihte, napake, ki se na krajših plovbah ne zgodijo. Cilj je oddaljen in potrebuješ optimizem ter vero. Vmes pridejo dnevi, ki bi jih rad pozabil, in dnevi, ki ostanejo nepozabni za vedno.
Če pot preživiš, si bolj izkušen, poln novih znanj, veselje je ogromno – in krajše razdalje postanejo enostavnejše.
5️⃣ Če bi danes znova začel z začetno vizijo “desetih pravih ljudi” – bi kaj naredil drugače ali je ta misel še vedno temelj podjetja?
Z današnjim znanjem in izkušnjami bi začetno vizijo verjetno oblikoval nekoliko drugače.
Danes razmišljam širše – kako lahko s pravo ekipo pozitivno vplivamo na okolje, razvijamo ljudi, pomagamo, podpiramo in delamo dobre stvari.
Temelj ostaja ekipa, le pogled je postal širši.
6️⃣ Ali verjameš, da je mogoče rasti hitro in hkrati ostati dober delodajalec – ali je to ena največjih iluzij sodobnega podjetništva?
Najprej je vprašanje, kaj je za koga hitra rast.
Vsekakor verjamem, da je to mogoče. Poznam izjemne zgodbe podjetij, kjer kljub rasti vladajo spoštovanje, aktiviranost, zaupanje in nasmehi. Nekaj takih zgodb je vsako leto tudi v finalu Zlate niti.
Sama rast torej še ne pomeni, da morajo sodelavci trpeti. Vsekakor pa pomeni, da pogosto hodiš po coni izven udobja.
7️⃣ Kaj bi svetoval (mladim) vodjem in podjetnikom, ki hitro rastejo in jih skrbi, da bodo ob tem izgubili identiteto podjetja?
Vse, čemur dajemo pozornost in komunikacijo, se krepi. Če bomo ves čas razmišljali o izgubi identitete, se bo to verjetno začelo dogajati. Če pa usmerimo misli v pozitivno smer, se bo krepilo to.
Predvsem pa naj se vodje zavedajo, kako dragocene ljudi imajo ob sebi. Če jih bodo pravilno vodili, bodo ti ljudje pokazali ogromno skritih talentov, odgovornosti, pripadnosti in rasti.
V ekipi je po mojem mnenju največji potencial podjetja.
